29.8. 2018: KRANJSKA SIVKA NA POTI V BANGLADEŠ

KRANJSKA SIVKA NA POTI V BANGLADEŠ

29.8. 2018: Pogovori z bangladeškimi vladnimi organizacijami

Največje skrbi prebivalcev Bangladeša so zaradi vnosa njim tuje živalske vrste.

Država je izrazito kmetijsko usmerjena in večino prihodka lokalnega prebivalstva je vezanega na rastline. Zato je razumljivo, da se ljudje bojijo kakršnaga koli vpliva na ekosistem. Po raziskavi trga, okolja (vključno s prebivalstvom) z nemenom izvedbe analize tveganja pred pričetkom pilotnega projekta Čebelarjenje v Bangladešu, lahko ugotovimo, da je pomanjkanje znanja težava v tem območju. Prebivalci so izrazili skrb vezano na popularizacijo čebelarjenja kot novo kmetijsko panogo.

S potujočim učiteljem čebelarjenja, ki bo vodil praktično izvedbo projekta, je Slovenska čebelarska akademija imela pomembno vlogo pri poučevanju vladnih institucij glede opraševanja in prednosti čebelarjenja s Kranjico. Vladne inštitucije bodo vključene v projekt z namenom opravljanja monitoringa vpliva Kranjice na že prisotne vrste čebel.

Trenutno stanje čebelrastva v Bangladešu – pred praktično izvedbo pilotnega projekta:

Čebelarjenje:

V celotnem Bangladešu je registriranih čebelarjev okoli 300 čebelarjev, ki želijo živeti od prodaje medu. Družinsko čebelarstvo ni prisotno; prav tako ne obstaja predaja znanja med generacijami. Ukvarjajo se izključno z mobilnim čebelarstvom, pogosto obiskujejo več lokacij, da izkoristijo več pasišč.

Čebele:

Italijansko čebelo (Apis mellifera ligustica) so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja uvozili iz Indije (40 družin) po epidemiji virusa mešičkaste zalege, ki je zelo zmanjšal število družin vzhodnih čebel (Apis cerana). Pozneje so uvozili še približno 300 družin.  V Bangladešu je trenutno prisotnih med 55.000 in 60.000 družin. Tolikšno število družin je nastalo z delitvijo originalnih družin. Navkljub veliki verjetnosti neregistriranega uvoza sklepamo, da je genski sklad zelo skromen. Poleg tega so cene čebeljih družin v tej državi zelo visoke. Lokalna vzreja matic ne obstaja in vir matic ni znan.

Bangladeški panji in tehnologija:

Običajni panji so prilagojeni LR. Opazili smo, da satniki pogosto niso ravni in so slabo ožičeni. Satnice so bile pretanke in niso bile vtopljene. Sati se med točenjem medu lomijo ali premikajo. Panji so nameščeni na tleh, včasih so podloženi s PVC-folijo. Panji nimajo posebnih podnic, vhod v panj pa je na višini tal. Prezračevanje od spodaj ne obstaja. Nikjer nismo opazili plošče s testnim vložkom za varojo. Širina satnikov ni enaka; med sati pogosto ni optimalnih presledkov. Matična rešetka se ne uporablja, zato se zalega razprostira po vseh satnikih. Zalega in zaloge medu pogosto ovirajo matice, zaradi česar je ovirana hitra rast družin; čebelarji pa na tej stopnji redko uporabljajo mediščne naklade. Opazili smo, da na tleh okrog panjev uporabljajo prašek proti mravljam. Panji so narejeni predvsem iz lesa drevesa Cordia subcordata, uvoženega iz Kanade in Avstralije. Panji so pogosto narejeni tudi iz tovornih palet. Zaradi dežja, vlage, slabe strešne konstrukcije in ker mnogi panji niso zaščiteni z barvo, je življenjska doba panjev povprečno le dve sezoni.

Lokacije pasišč, čebelja paša in lokacije čebelnjakov:

V Bangladešu so tri oz. štiri glavne paše. Sezona se začne z gorčico/oljno repico, kateri istočasno sledijo koriander, črna kumina in mango. Naslednje paša je liči; takrat so družine najmočnejše. Nato družine odpeljejo v mangrove na cvetlično pašo. Kmetijsko zemljišče z monokulturo (kot je gorčica) nudi slabo podporo družinam kadar monokultura ne cveti. Zato se čebelarjenje na stalnem mestu svetuje le blizu gozdov in zunaj območij intenzivnega kmetijstva. Po naših informacijah je tako zemljišče na voljo le na obalnem območju in gorskih območjih, kjer je večino sezone na voljo pasišče z več rastlinami. Zaradi precej visokih cen je nadomestna krma preko »mrtve« sezone pogosto predraga. Zato mnogi čebelarji velik del (20–30 odstotkov) svojih družin prodajo pred začetkom monsuna. Takrat so družine podhranjene in mnoge deževnega obdobja ne preživijo.

Bolezni in zajedavci čebel:

Od znanih bolezni smo opazili varojo pri trotovskih celicah in voščeno veščo. Naši viri so nam potrdili prisotnost pršice Tropilaelaps. Obveščeni smo bili o virusu mešičkaste zalege; opazili smo tudi poapnelo zalego. Pred petimi leti so opazili en primer gnilobe čebelje zalege. Prisotna sta tudi nosema in mali panjski hrošč. Zdi se, da mali panjski hrošč ne povzroča težav. Slišali smo, da nimajo nobenega ustreznega akaricida. Tradicionalno se proti varoji uporablja kurjenje tobaka.