Slovensko čebelarstvo

»Čebelariti pomeni slediti čebelam, se prilagajati zakonitostim njihovega življenja in to spretnost sobivanja obrniti tudi sebi v prid.« (Esenko, 2018)

Cesarica Marija Terezija je že davnega leta 1770 imenovala Kranjca Antona Janšo za prvega učitelja čebelarstva v habsburški monarhiji. Slovenski čebelarji so danes v svetu poznani kot odlični strokovnjaki na svojem področju, ki so dobro organizirani in čebelarijo na čebelam prijazen in trajnosten način. Njihovo znanje in kompetence so izjemno cenjene in predstavljajo zgled za čebelarje v drugih državah. Že od nekdaj čebelarijo samo s kranjsko čebelo (kranjska sivka – Apis mellifera carnica), ki se je kot slovenska avtohtona rasa ohranila vse do danes in predstavlja edinstveno naravno in zaradi ljudske umetnosti, ki jo je spodbujalo čebelarstvo v preteklosti, kulturno dediščino.

Slovenci smo ponosni na svojo čebelarska dediščino, še zlasti na njene posebnosti, kot so kranjska čebela, tradicionalni panji, panjske končnice, čebelnjaki in prevažanje čebel na pašo. Obsežna in raznolika materialna in nesnovna dediščina čebelarjenja in uporabe čebeljih proizvodov na naših tleh, potrjuje dolgo tradicijo in vpetost te bogate dediščine v vsakdanjik ter praznične dneve posameznikov, družin, socialnih in poklicnih skupin. Slovenski čebelarji so ljudje najrazličnejših starosti in poklicev, večina je ljubiteljev z manjšim številom panjev, ki s čebelami preživljajo svoj prosti čas. Čebelarjenje uči človeka odgovornosti, vztrajnosti, skromnosti, delavnosti, ljubezni do narave in domovine. Gojenje čebel ni samo pridobivanje medu, je tudi način življenja več kot 10.000 prebivalcev Slovenije.

Na svetu bi težko našli deželo, ki je tako tesno povezana s čebelarstvom, kot je ravno Slovenija. V naših krajih se je čebelarstvo opazneje razvilo v 18. stoletju, ko so nastopile prijaznejše davčne reforme in ukrepi, ki so prinašali napredek. Zlasti v času Marije Terezije se je pričel vzpon čebelarstva na naših tleh in drugod po Evropi.

Danes je čebelarstvo v Sloveniji pomembna kmetijska panoga, pa ne le zaradi čebeljih pridelkov, temveč zato, ker so čebele nepogrešljive kot opraševalke kulturnih rastlin, predvsem sadnega drevja in različnih poljščin za hrano ljudi in živali. Če lahko rečemo, da se čebele v času odkar ljudje čebelarijo niso toliko spremenile, pa tega ne moremo reči za njihovo okolje. V zadnjih desetletjih se čebele srečujejo s povsem novimi dejavniki, ki nanje škodljivo vplivajo. Posledično to zahteva povečano skrb za njihov obstoj, saj škodljivi dejavniki vplivajo na zmanjšanje odpornosti čebel, kar vpliva na njihovo lažjo dovzetnost za bolezni, škodljivce in podobno. Prav nove razmere od čebelarja zahtevajo nova znanja, spremenjen način čebelarjenja, ki od čebelarja zahteva nenehno spremljanje zdravstvenega stanja čebel ter obvezno, preventivno zdravljenje. Dober čebelar mora poznati razvoj, potrebe in smeri razvoja čebeljih družin. S svojimi opravili jim ne sme rušiti reda, ki mu sledijo, ampak jim mora z vsakim opravilom olajšati razvoj v smeri, ki si jo sam želi.

  • Znameniti slovenski čebelarji v preteklosti

Slovenski prostor in zgodovino so zaznamovala velika čebelarska imena, med katerimi najdemo tudi svetovno znane čebelarje. S svojimi deli so nekateri postali del zgodovine in njihove ugotovitve in nauki so nam še danes vodilo pri čebelarjenju. Čebelarstvo je v 18. stoletju doživelo razcvet zlasti na Koroškem in v severozahodnem delu Kranjske. Uspešno čebelarjenje je že od nekdaj temeljilo na dobrem poznavanju čebel in domiselni tehniki čebelarjenja, ki pa so jo pogojevale pašne razmere in tudi naša kranjska čebela z odličnimi lastnostmi. Čebelarsko znanje so širili tudi izjemni možje, nekateri so odstrli neznanje iz življenja čebel, drugi so ponesli v svet kranjsko sivko s prodajo čebeljih družin, rojev in matic, znameniti pisci pa so širili svoje bogato čebelarsko znanje s knjižnimi deli in članki v kmetijskem in leposlovnem tisku. Navduševali so množice in dali čebelarstvu veljavo. Med njimi je bilo tudi več duhovnikov, ki so kmetom želeli pomagati s poučevanjem umnega čebelarjenja.

Peter Pavel Glavar (1721 – 1784) je vse življenje posvetil čebelarstvu in kmetijstvu, bil je velečebelar, ki je na vrhuncu svojega čebelarskega delovanja čebelaril z okrog 500 panji čebel. Ustanovil je prvo čebelarsko šolo v Komendi in kasneje na Lanšprežu na Dolenjskem. V slovenščino je prevedel Janševo Razpravo o rojenju čebel in jo tudi dopolnil s svojimi izkušnjami in ugotovitvami. Znamenito je njegovo poročilo Odgovor na predlog za izboljšanje čebelarstva v c. kr. dednih deželah, kjer opisuje način čebelarjenja na Slovenskem, čebelarske razmere, panje z nakladami, kako delamo umetne roje, način vzreje matic in plemenitev matic zunaj panja, bolezni čebel, prevažanje čebel na pašo idr.

Anton Janša (1734 – 1773) se je že od rane mladosti ukvarjal s čebelarstvom. Prištevamo ga med največje može v zgodovini čebelarstva. Leta 1770 je postal prvi učitelj čebelarstva na novoustanovljeni čebelarski šoli na Dunaju. Bil je odličen teoretik in praktik čebelarjenja. Napisal je pomembni deli Razprava o rojenju čebel (1771) ter Popolni nauk za čebelarje (1775), v katerih je odkrival skrivnosti iz življenja čebel. Njegovo delo je bilo odmevno, vsepovsod deležno pohvale in priznanj. Cesarica Marija Terezija je po njegovi smrti celo odredila odlok, ki je zavezoval vse čebelarske učitelje, da so poučevali le po preizkušenih metodah Antona Janše.

OZN je na pobudo Slovenije njegov rojstni dan, 20. maj, razglasila za svetovni dan čebel.

Joannes Antonius Scopoli (1723 – 1788) je v letih 1754 – 1769 deloval kot rudniški zdravnik v Idriji. V letu 1770 je izšel njegov spis: Razprava o čebelah, v katerem opisuje čebelarjenje na Kranjskem. V svojem znamenitem delu Entomologia carniolica  ali Kranjsko žužkoslovje je leta 1763 prvi oznanil, da se čebelja matica oplodi s troti izven panja.

  • Kranjska čebela

»Obstaja pa ena pridna in utrjena čebela, taka je kranjska.« (dr. Filip Rothschütz, 1857)

Dr. Filip Rothschütz je leta 1857 prvič opisal kranjsko čebelo, ki je naša avtohtona čebelja rasa. Znanstveno ime Apis mellifera carnica je bilo uveljavljeno leta 1879 v delu nemškega biologa Augusta Pollmana.

Kranjska čebela živi na širšem območju jugovzhodne in srednje Evrope, iz zgodovinskih razlogov pa za njeno domovino velja Slovenija. Najdemo jo tudi na avstrijskem Koroškem, Štajerskem, na Madžarskem, v Romuniji, Bolgariji, na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Črni gori, delu Makedonije, umetno naseljeno pa tudi v Nemčiji in še marsikje. Kranjska čebela je za italijansko čebelo druga najbolj razširjena čebelja rasa na svetu.

V Sloveniji je dovoljeno čebelariti le z avtohtono kranjsko čebelo, ki ima izjemne lastnosti. Je mirna, delavna, dolgoživa, ne zgreši svojega panja, dobro prezimi, porabi malo zaloge hrane, spomladi se hitro namnoži, je dobra graditeljica satja, odlično izrablja obilne paše še posebej gozdne, ima dobro razvit čistilni nagon, zato je manj dovzetna za bolezni, se zlahka orientira in rada roji. V svoji dolgi zgodovini je kranjska čebela razvila značilne morfološke in etološke značilnosti, ki jo ločujejo od ostalih ras. Slovenci smo edini, ki zagotavljamo njen izvorni genetski material, skrbimo za njeno genetsko čistost in ohranjanje zanjo značilne mirnosti.

Kranjska čebela poskuša s svojo prilagodljivostjo dobro izkoristiti vse naravne vire hrane, ciklus razvoja čebelje družine pa je tesno prilagojen pašnim razmeram. Kranjska čebela prezimuje v manjših družinah. Matica običajno ne zalega od oktobra do konca januarja, prva zalega pa se pojavi v začetku februarja. Sledita hitro pomladansko širjenje obsega čebelje družine in priprava na prvo večjo pašo, ki ponavadi nastopi konec aprila in v začetku maja. Kranjska čebela s svojim plesom veliko natančneje opiše smer in razdaljo do pašnega vira kot druge čebele. Ko se konča ena paša, začne intenzivneje raziskovati druga območja s ciljem najti nove pašne vire. Dobro prenaša tudi nizke temperature v zimskem času, včasih tudi pod -30 stopinj celzija.

Kranjska čebela je bila nekoč divja čebela, danes pa je njen obstoj odvisen od človeka. Čebelar mora zagotavljati hrano za preživetje, skrbeti za njihovo zdravje in zaščito pred škodljivci. Glavna grožnja čebelam so zajedavske pršice varoje (Varroa destructor), ki so se pojavile po letu 1980. Te čebeljo družino uničijo, če jih čebelar ne zatira. V predelih z intenzivnim kmetijstvom ogrožajo čebele tudi razna fitofarmacevtska sredstva. Prav tako problematične so klimatske spremembe, zlasti sušna in deževna poletja, ko primanjkujejo naravni viri hrane.

  • Panjske končnice

V drugi polovici 18. stoletja, ko so na Slovenskem prevladovali majhni podolgovati panji, izdelani iz desk, imenovani kranjiči, se je razvila posebna umetnost poslikave panjskih končnic. Poslikane panjske končnice so z oljnimi barvami poslikane lesene čelne deščice na panjih kranjičih, zloženih v čebelnjakih  bogatejših kmetov, podeželske gospode in župnišč. Čebelarji so po sličicah razločevali panje in lastnike, poleg tega so panji bili simbolično izročeni v varstvo in zaščito naslikanim svetim osebam.

Od srede 18. stoletja do prve svetovne vojne je bilo poslikanih več kot 50.000 končnic. So izvirna zvrst ljudske umetnosti, ki v neslovenskih deželah niso bile v navadi. Večinoma so jih poslikavali preprostejši in slikarji samouki, ki so motive prevzemali s podobic, slikovnih biblij z Nemškega, grafik, časopisnih in knjižnih ilustracij, nemalokrat pa jih je navdihovala lastna domišljija. Ljudski slikarji so na panjskih končnicah na svoj način slikali in prikazovali zgodovinske dogodke, legende, verske in šaljive motive ter dogajanja v kmečkem življenju. Pri teh poslikavah je bilo uporabljenih več kot 600 motivov, od katerih jih je bila dobra polovica z verskimi sporočili.

  • AŽ panji

Čebelar mora svojim čebelam zagotoviti dobre življenjske razmere, jih skrbno opazovati in poznati njihovo življenje, skrito za stenami panja. Panj mora najprej omogočati prostor za dobro počutje in razvoj čebel, čebelarju pa omogočati uporabo pridobljenega znanja in veščin za dober pridelek s čim manj stroški in truda. Vsak panjski sistem ima svoje prednosti in slabosti. Čebele v njem so odvisne predvsem od čebelarjevega znanja in obvladovanja tehnologije.

Ob prelomu 20. stoletja je bilo na Slovenskem v rabi več uvoženih sodobnih panjev in njihovih domačih različic. Ker pa nobeden od le-teh ni zadovoljil potreb slovenskih čebelarjev, je za najodmevnejšo inovacijo poskrbel znanilec nove čebelarske dobe Anton Žnideršič (1874-1947), velečebelar iz Ilirske Bistrice. Izdelal je panj, ki kranjski čebeli v našem okolju omogoča najboljši razvoj in večji donos medu in voska, čebelarjem pa olajša delo v čebelnjaku in pri prevozu na pašo.

Panj, ki se je uveljavil pod imenom Alberti-Žnideršičev panj, saj se je Anton Žnideršič pri izdelavi tega panja zgledoval po nemškem čebelarju Adolfu Albertiju – se upravlja od zadaj in je del skladovnice. V tem panju so sati nameščeni vzdolžno v smeri izletavanja čebel. Sate je mogoče premikati kot liste v knjigi. Tak listovni panj se je med slovenskimi čebelarji hitro uveljavil in še danes ga uporablja več kot 90 odstotkov čebelarjev. Dom kranjske čebele je tako največkrat prav AŽ panj.

AŽ panj je slovenska blagovna znamka neprecenljive vrednosti in s tem pomembna sestavina slovenske kulturne dediščine. Za ta panj so določene stalne mere, ki so plod dolgoletnih preizkušanj in dognanj. Danes ga poznamo v raznih izvedbah, tako po številu satov kot po številu nadstropij. Največkrat je sestavljen iz 10 satov. Žnideršič sam in mnogi slovenski čebelarji so ga stalno spreminjali in dopolnjevali. AŽ panj se je razširil tudi v druge države, celo v Ameriko.

  • 20.maj – svetovni dan čebel

Slovenija je na predlog ČZS leta 2014 podala pobudo, da 20. maj postane svetovni dan čebel. V sklopu pobude so predstavniki MKGP potovali po svetu s paviljonom Čebelji svet, aktivno izvajali promocijo in informirali o pobudi ter drugih podpornih projektih. Pri tem so opravili številna bilateralna srečanja s predstavniki drugih držav in mednarodnih organizacij ter organizirali strokovne dogodke. Odziv slovenske in mednarodne javnosti je bil pozitiven, pobudo so podprli slovenski politični vrh, svetovna čebelarska organizacija Apimondia, Organizacija združenih narodov za kmetijstvo (FAO), Evropska unija in številne druge organizacije.

Po več kot treh letih prizadevanj je bila 17. novembra 2017 v okviru Ekonomsko-finančnega odbora OZN sprejeta resolucija za razglasitev svetovnega dneva čebel. Resolucijo je nato 20. decembra 2017 soglasno potrdila Generalna skupščina OZN v New Yorku in tako 20. maj razglasila za svetovni dan čebel.

Podprle so jo vse države OZN, 115 držav pa je bilo tudi t.i. kosponzoric, med njimi tudi največje države, kot so ZDA, Kanada, Kitajska, Rusija, Indija, Brazilija, Argentina, Avstralija ter vse države Evropske unije.

Svetovni dan čebel je namenjen zavedanju svetovne javnosti o pomembnosti ohranjanja čebel in ostalih opraševalcev, ki so čedalje bolj ogroženi in vse bolj potrebujejo pogoje, ki jim bodo omogočili preživetje. Potrebno se je zavedati, da je poleg čebeljih pridelkov, ki veljajo za kakovostno hrano, največji doprinos čebel in ostalih opraševalcev opraševanje skoraj treh četrtin vseh rastlin. Kar tretjina svetovne pridelave hrane je odvisna od opraševalcev.

Datum 20. maj pa se navezuje na dan rojstva prvega učitelja modernega čebelarstva in slovenskega čebelarja Antona Janše. Hkrati je maj mesec bujnega razvoja čebel in narave na severni polobli, na južni polobli pa čas, ko se pobirajo čebelji proizvodi in sadovi čebeljega opraševanja kot ekosistemske storitve.

Ob svetovnem dnevu čebel se vsako leto vrstijo številna praznovanja, konference, obeležitve in ostali dogodki po Sloveniji in svetu, ki ozaveščajo javnost o pomembnosti ohranjanja čebel, opraševalcev in biotske raznovrstnosti. Hkrati so praznovanja tudi priložnost za promocijo čebelarjev, čebeljih pridelkov, čebelarske kulturne dediščine in čebelarstva na splošno. Vsako leto se v organizaciji FAO in države gostiteljice na svetovni ravni organizira mednarodna obeležitev svetovnega dneva čebel. Prva je potekala 20. maja 2018 v Sloveniji, natančneje v Žirovnici, ki je rojstni kraj Antona Janše.

Več na: https://worldbeeday.org/si/