Kranjska sivka – Apis mellifera carnica

Je izvorno lokalna podvrsta medonosne čebele Apis mellifera, ki je endemična v Sloveniji in krajih južno ter jugovzhodno od nas (Ruttner, 1988), sedaj pa je druga najbolj razširjena podvrsta medonosne čebele na svetu.  Nastala je na območju Balkanskega polotoka, iz zgodovinskih vzrokov pa je za njeno domovino priznana nekdanja slovenska dežela Kranjska, zaradi česar je svojevrsten slovenski ponos.

Od leta 2003 je zakonsko opredeljena v 77. Členu Zakona o živinoreji (ZŽiv) in 92. členu Zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 51/06 – ZKme) s petletnim rejskim programom. Kranjska čebela je podvrsta medonosne čebele, ki se fenotipsko in po vedenju delno razlikuje od ostalih podvrst. Fenotipsko je sivkaste barve, (dovoljena je prisotnost usnjeno rjavih peg) zato jo imenujemo tudi sivka. Rumenkasti obročki na zadku niso dovoljeni. Morfološki opis, ki ga je podal Ruttner leta 1988 opredeljuje kubitalni indeks sivke, ki je med 2,4 in 3,0. Kubitalni indeks je razmerje dolžine dveh krilnih ven in se uporablja za morfološko opisovanje in ločevanje med podvrstami medonosnih čebel. Njeni glavni vedenjski odliki pa sta mirnost in delavnost.

Za kranjsko sivko je značilna skromna poraba zimske zaloge hrane. Prezimuje v manjši skupnosti. Spomladi je razvoj buren in je družina hitro razvita toliko, da je sposobna za izkoriščanje paše. Kadar paše ni na voljo, se na okoliščine prilagodi z zmanjšanjem obsega zaleganja. Za sivko je tudi značilna večja sposobnost orientacije, ki jo je domnevno pridobila zaradi čebelarjenja
v manjših panjih, zloženih v skladovnici. Je tudi dobra graditeljica satja in ni znana po intenzivnem
propoliziranju – odlaganju propolisa v notranjost panja, kot nekatere druge vrste čebel.
Izrazitejša kot pri drugih rasah je, v sodobnem čebelarjenju nezaželena, nagnjenost k rojenju.
Ta se kaže v daljšem rojilnem obdobju in v večjem številu rojev v sezoni. Z ustrezno čebelarsko
tehnologijo je mogoče zmanjšati pogostost rojenja in tako povečati uspešnost čebelarjenja.
Posebna prednost kranjske sivke je tudi mirnost, ki se odraža v mirnem sedenju čebel na zaleženem satju, potem ko ga izvlečemo iz gnezda, in manjšem številu pikov v primerjavi z nemirnimi oz. agresivnimi čebelami.
Kranjska sivka je v Sloveniji zaščitena rasa in čebelarjem ni dovoljeno vnašati drugih ras.

Leta 2014 je Slovenija podpisala državno resolucijo o zaščiti kranjske medonosne čebele, kjer so natančno definirane prioritete, zaščita, nadzor in podpora lokalni medonosni podvrsti A. Mellifera carnica.

Rejski program A. mellifera carnica

Kmetijski inštitut Slovenije izvaja rejski program za kranjsko sivko.

Z namenom ovrednotenja lastnosti in progenega testiranja so po programu registrirani vzrejevalci matic pričeli z izmenjavo genetskega materiala. Rejski program se posodablja vsakih 5 let. V letošnjem letu je ČZS potrdila izvedbo aktualnega rejskega programa.

Rejski program opredeljuje:

Lastnosti čebeljih družin primernih za razmnoževanje in nadaljnjo rejo

Nadzor

Testiranje vzreje matic

Opazovalno – napovedovalno službo za donos medu

Zakonodaja povezana z rejskim programom A. mellifera carnica:

  • 18/2002 (ZureP-1-9/2003)
  • 110/2002 (ZGO-1)
  • 45/2004 (ZdZPKG)
  • 90/2012 (ZdZPVHVVR)
  • 45/15 (ZdZPVHVVR)

Registracija čebelnjakov

Od leta 2004 je obvezna registracija vseh čebelnjakov. Obvezni podatki za registracijo so:

  • Podatki o lastniku
  • Natančna geografska lokacija čebelnjaka
  • Število čebeljih družin
  • Vrsta panja

Premični čebelnjaki imajo svojo identifikacijsko številko ter zabeležen domač naslov lastnika.

V primeru premika čebeljih družin, je potrebno pridobiti veterinarsko spričevalo, ki izkazuje odsotnost hude gnilobe čebelje zalege, tako pri dotični čebelji družini, kot v preletni razdalji čebele (kužni krog). Uradni list RS (117/08, 55/13 in 92/15).

Pridobiti je potrebno tudi potrdilo, da ne prenašajo hruševega ožiga.

Tehnologija čebelarjenja

Po podatkih Statističnega urada Slovenije (SURS) je po številu čebelarjev na 1.000 prebivalcev Slovenija v samem vrhu držav članic EU-28, količinsko pa je med najmanjšimi pridelovalkami medu v Evropski uniji. Največ medu smo v Sloveniji pridelali v 2001 in sicer 2.550 ton.

V Sloveniji se ukvarja s čebelarstvom nekaj več kot 10.000 čebelarjev, ki v povprečju čebelarijo s po 16 panji čebel.

Na leto porabimo v Sloveniji za prehrano malo več kot kilogram medu na prebivalca. Poraba medu se v zadnjih 15 letih ni bistveno spreminjala. Stopnja samooskrbe z medom je bila v Sloveniji v letu 2016 59 %. To pomeni, da je domača pridelava medu zadoščala le za malo  več kot polovico domače porabe medu.

V letu 2017 je Slovenija izvozila za 1,4 milijona evrov medu, kar je največ od leta 2000. Daleč največ ga je izvozila na Japonsko, 72 % (SURS).

Slovenski način čebelarjenja zajema štiri poglavitna področja:

  • Med in čebelji pridelki (npr. cvetni prah, matični mleček, propolis)
  • Vzreja matic
  • Vzreja čebeljih družin
  • Apiturizem in apiterapije

Tradicionalno se v Sloveniji uporabljajo AŽ panji (imenovani po znanemu slovenskemu čebelarju iz prejšnjega stoletja, Antonu Žnideršiču. Žnidešič je bil začetnik čebelarjenja s takimi panji. S prebiranjem nemške literature si je obogatil teoretično znanje, s praktičnim delom pa ugotovil pomanjkljivosti takratnega načina čebelarjenja ter neustreznost najbolj razširjenega panja, starega kranjiča, za trgovsko poslovanje in prevažanje čebel na pašo. Preizkusil je razne modele in se sprva odločil za panj nemškega čebelarja F. Gerstunga z listnimi satniki (26 x 41 cm), a tudi ta ni bil primeren za prevažanje čebel. Začel je sam sestavljati panj racionalnih mer, ki bi v naših vremenskih razmerah omogočal hiter razvoj čebeljih družin, večje pridelke medu in voska ter prevažanje na pašo. Zgledoval se je po italijanskem čebelarju O. Albertiju in oblikoval panj z večjimi satniki, ki stoje podolgoma na prečnih palicah in so enake mere v spodnjem plodišču in zgornjem medišču; s premeščanjem zaleženih satov se zadržuje in preprečuje rojenje ter s tem pospešuje marljivost čebel. Ta panj se je spočetka imenoval Alberti-Žnideršičev panj ali kratko AŽ panj oziroma žnideršičevec. Panj se je uveljavil po vsej Sloveniji in tudi drugje, predvsem na Hrvaškem.

V zadnjih 40 letih je vedno bolj prisoten LR, ali Langstroth-Rootov panj, ki se je v Slovenijo razširil iz Amerike. Gre za nakladno vrsto panja, ki se je izkazal za zelo praktičnega in prilagodljivega, saj se število naklad lahko prilagaja moči družine in  pašnim razmeram.

Stacionarni čebelnjak

Večina čebelnjakov v Sloveniji je stacioniranih na enem mestu, po možnosti vsaj eden v bližini čebelarjevega doma. Tak način čebelarjenja je popolnoma odvisen od lokalnega rastja in mikroklimatskih pogojev v okolici čebelnjaka.

Premični čebelnjaki

Z namenom sledenja specifičnim vrstam rastlin in čim boljšemu izkoristku paše v sezoni se je pojavil prevozni oziroma premični način čebelarjenja.

Sezonsko vezano čebelarjenje

Slovenski način čebelarjenja je zaradi klimatskih razmer izrazito sezonski, saj čebele pozimi zmanjšajo število osebkov v panju in prekinejo zaleganje. V zgodnjem začetku pomladi čebelarji po potrebi pričnejo z dodajanjem manjših količin sladkorne raztopine oz. pogače, da stimulirajo razvoj čebelje družine do pojava prvega nektarja (v aprilu, maju). Ko je med v mediščih vsaj do dveh tretjin  pokrit z voščenimi pokrovci, primeren  za točenje. Najvišja dovoljena vsebnost vode v slovenskem medu je 20 % in je opredeljena s Pravilnikom o medu (UL RS št. 31/2004). Meseca julija se običajno zaključi sezona točenja medu. To je čas, ko se čebeljo družino tretira proti parazitu Verroa destructor. Pričenja se priprava čebeljih družin na zimo. Čebelarji v povprečju porabijo 10 kg v vodi raztopljenega sladkorja za posamezno čebeljo družino. Pozimi se čebeljih družin ne odpira, razen v obdobju zimskega zatiranja varoze.